V jesenskih mesecih so najmlajši otroci imeli v igralnici poleg “tovarniških” igrač tudi buče. Sprva so se jih bolj izogibali, nato po je vedno bolj in bolj postajala “glavna” igrača. Ker so buče vzdržljiv naravni material smo jih imeli več kot en mesec.
Buče smo kotalili, dvigovali, metali, nosili, zlagali … najraje smo pa na njih sedeli.
Podolgovato bučo (nekoč jedilna bučka) je Helena razrezala, da bi jo otipali, izdolbli sredico … ampak je bil namen otrok predvsem okušanje 🙂
Na pol smo dali bučo golico. Iz njenih semen se pridobiva bučno olje. Otroke smo spodbudile, da naj le poskusijo semena, ampak, razen enega otroka, se niso pustili prepričati. Raje so semena jedle “živali”.
Prvi likovni izdelek: “barvanje buče” s tempera barvo v zaprti vrečki.
Helena je otrokom pokazala, kako se izdolbe bučo golico in jo uporabila za lutkovno predstavo “Razbita buča” (po ruski ljudski pravljici).
Še dva dneva so otroci radi sami poustvarjali predstavo oz. se preizkušali v sestavljanju razbite buče. Na omari smo prebirali pravljico s slikopisom.
Da bi lahko tudi obiskovalci vrtca videli zbirko buč smo jih razstavili na garderobne omare ter se z njimi igrali na hodniku, ko zaradi deževnega vremena nismo mogli iti ven.
Otroci so sprva do buč pristopali z nezaupljivostjo in previdno, po enem mesecu pa pokazali veliko “raziskovalne žilice” in zadovoljstva nad ponujenim naravnim materialom.
