Nekega dne v januarju, po končani gibalni dejavnosti, drug drugemu masiramo telo. Najprej prek masaže spečemo palačinke, nato pa še pico. Otroci ob navajanju sestavin ne poznajo, kaj je to kvas.
Naslednjega dne v vrtec prinesemo kvas, da spoznamo, kako izgleda, kakšen je po vonju in okusu. Otroci z zanimanjem prisluhnejo. Ker je zanimanje veliko, skočimo v kuhinjo še po malo moke, soli in olja… in vsi smo za to, da zamesimo kruh! Vse je potekalo spontano in sproščeno.
Otroci so ves postopek priprave »srkali kot gobe«, bili aktivno udeleženi in nadgradili svoje kruhke še s semeni buč in koruze, ki smo jih imeli na okenski polici.
Nastali so čudoviti kruhki, ki so nam vzhajali že na mizi, kar je bistvo kvašenega testa. Otroci so uživali in kasneje izrazili željo, da bi kruhke tudi spekli. Pekač smo ga odložili na topel radiator in naši kruhki so čez pol ure še bolj narasli. Otroci so jih ves ta čas opazovali in se čudili dvigovanju testa, ki je posledično spremenilo tudi obliko.
Iz kuhinje je kmalu prijetno dišalo po pečenem kruhu in otroci so komaj čakali, da kruhke popoldne odnesejo domov.
