Med čakanjem na prihod Matica in njegove mame Urše smo se “Sončki” igrali “Glasbene kipe”. Vrata so se medtem odprla in gosta sta vstopila. Takoj sta se nama pridružila pri igri.
Na povabilo mame Urše smo se ji pridružili. Pogovor je začela z zelo preprostim vprašanjem: “Kako se počutiš, če sem jezna nate?” Otrokom taka dejanja niso všeč…Ker so želeli vsi vse naenkrat povedat in so pozabili na naše pravilo o dvigovanju rok, jim je gostja dejala: “Moj srček sliši samo eno srce…”
Otroci so kmalu razumeli princip povedanega. Pogovarjali smo se o naših čustvih; znali smo jih ubesediti. A kako si pomagati, ko jih ne znamo obvladati?
Za to nam je bil v pomoč Uršin prijatelj- “powšter”. Z njim pomaga sebi, pa tudi Maticu, kadar morata “odvreči” jezo ven iz sebe. Vanj boksata, kričita… Svoje “znanje” sta podala tudi otrokom. Vsak je imel možnost spoznati ga. Nekateri so vanj kričali, drugi so ga boksali, tretji so se stisnili vanj, četrti niso želeli z njim početi nič… Vsako željo in izbiro smo upoštevali. Ob koncu druženja je mama vsakemu otroku čestitala, da je z njenim “prijateljem” naredil nekaj tistega, kar je čutil v srčku…
Za zaključek smo vsi skupaj še enkrat zaplesali na željo otrok in ji podarili naš zaščitni znak- sonček.
Mami se zahvaljujemo za obisk.
Nepozabno izkušnjo.
Nekaj novega.
Da nam je pokazala, da lahko do istega cilja pridemo na različnih poteh.
In nazadnje…
Da poslušamo svoje srce in srca drugih.
V današnjem svetu in času odraslih se nam to odmika.
Naj imajo vsaj otroci dovolj srčnosti. Zaslužijo si jo.
…zaplešimo…
…moj srček sliši samo en srček…
…”Kako se počutiš, kadar sem jezna nate?”…
…moj srček…
… primemo se za roke in zapremo oči…
…moj prijatelj “powšter”…
…čestitke in pohvale slehernemu otroku…
…še malo boksanja- “stresanja jeze” s potrpežljivo mamo…
…”Hvala, mami, za vse!”…
