Tokrat smo v naš raj povabili Matičevo mamo Uršo. Ta raj je naš gozd. Nekaj minut hoda od vrtca. Ko pa prispemo tja, se nam odpre drug svet.
Gozd nam vedno predstavlja tako prostor za igro, kot tudi za tekanje, raziskovanje in ustvarjanje.
V njem se otroci umirijo.
Povežejo z naravo.
Tu se veliko lažje povežejo v skupine, kjer si med seboj razdelijo “delo”. Se dogovarjajo in pogovarjajo. Si prisluhnejo. In se slišijo.
V nekem primernem trenutku je Urša k sebi na jaso povabila otroke, kjer nas je pričakalo sonce.
Odprli smo svoj srček in vanj povabili sonček. In mu tekli naproti. Večkrat. Se z njim napolnili.
Kmalu pa znova začutili, da nas “kliče” delo v gozd. Dokončat nedokončano delo.
Gozd smo zapustili polni nove energije.
V pričakovanju ponovnega čimprejšnjega obiska.
.
