Otroci so Uršo pričakovali z velikim veseljem. Vedo, da jih čaka zabava, povezana z ustvarjanjem.

Najprej smo se ob ogledu fotografij vulkanov pogovorili o tem, kaj bomo počeli.  Nekateri otroci so se odločili, da bodo oblikovali/ ustvarjali delujoče vulkane, drugi speče. Spet tretji so povedali, da bodo naredili živali in hiške za njih.  Ostali se niso pustili motiti in so ustvarjali tisto, kar jim je ljubo, blizu. Vsakemu damo možnost, da ustvarja tisto, kar želi. Le tako so rezultati odlični…

Delo je steklo en-dva-tri. Vsi so želeli čimprej dobiti glino in začeti ustvarjati.

Preko dela smo spoznali dve novi stvari. Če je glina pretrda, ne preveč prožna in ne moremo z njo ustvarjati, kot si želimo, jo moramo »prepikati« in pošpricati v vodo. Tako postane bolj mehka, elastična.

Druga, bolj pomembna stvar… Glina je naša terapevtka. Le me, ki imamo srečo in možnost opazovati rast otrok pri manipuliranju s tem materialom, lahko vidimo, kako pozitivno terapevtsko vpliva na otroke.

Res je. Nekateri otroci z ustvarjanjem pričnejo takoj, ko glino dobijo v roke. Medtem pa jo drugi začnejo z orodjem »obdelovati« po svoje. Ob njej se umirijo in izživijo vsa čustva. Takšna in drugačna.

Medtem, ko otroci ustvarjajo z umetnico, pa medve opazujeva ustvarjanje, odnose. Med otroki, umetnico. Redkokdaj se obrnejo na naju za pomoč. Medve sva pomembni, kadar je izdelek narejen. Da se z njim pohvalijo.

Dobijo potrditev, pohvale, čestitke.

Umetnica je topla, nevsiljiva oseba. Tako otroci potrebujejo. Da jih vodi in jim pomaga umetniško rasti na neprisiljen način. In tega se zavedava. Da sva v širokem izboru umetnikov izbrali prav njo,- našo Uršo- imava veliko srečo.

Nekaj utrinkov našega druženja…

“Sončki” z Natašo in Ksenijo

(Skupno 83 obiskov, današnjih obiskov 1)