V okviru projekta SKUM otroci pridobivajo umetniške izkušnje. Želimo si, da se med otroki in umetnostjo vzpostavi tesnejši stik. S tem “rastejo” njihove splošne kompetence. V naši skupini imamo srečo, da je že drugo leto z nami vstopila v ta projekt Urša Toman, akademska kiparka.
Tokratni obisk umetnice je bil za otroke nenapovedan in nepričakovan. Potiho je potrkala na vrata. Ker je otroci med igro niso slišali, je vstopila. Neopazno. S svojim rdečim “kovčkom”. En deček jo je opazil, jo tudi omenil, a njegova igra je potekala naprej. Umirjeno, kakršna je tudi sama, se je sprehodila med otroki. Začutili so jo. Nekateri bolj, drugi manj. Otroke je povabila k sebi. Stekel je pogovor o tem, kaj znajo. Pripovedovali so o najrazličnejših stvareh, nato pa je eden izmed otrok podal izjavo, da zna “delati” z glino. Otrokom smo predlagale, naj sami organizirajo prostor in pogoje, v katerih bodo ustvarjali. Urša jim je okvirno povedala, kaj pričakuje od njihovega ustvarjanja. In smo začeli. Otroci se na nas skorajda niso obračali z vprašanji kaj in kako naj počnejo, ampak so z materialom in orodjem manipulirali samostojno, suvereno, svobodno. Z umetnico so skupaj ustvarili hrib Primož, nanj pa dodajali raznovrstne individualne stvaritve. S kiparko smo otroke opazovale in prišle do zaključka, da so otroci na tem področju “zrasli”…Da bi bili sposobni več. Po drugi strani pa… Pustile jim bomo, da s svojimi drobnimi prstki ustvarjajo po mili volji, s srcem. Sčasoma bomo stremeli k temu, da dozorevajo. Se na igriv način marsičesa naučijo, dobijo izkušnje.In to se bo zagotovo zgodilo z našo Uršo. Ker je znala in zna približati otrokom umetnost v taki meri, da v njej uživa. In preko tega nezavedno zori v razvoju in procesu.
